Ritem je novi zanos: kako danes razumeti in upravljati pozornost
Ko sem pred tedni prebrala knjigo Glorie Mark Attention Span (verjetni slovenski naslov bo Razpon pozornosti), sem spoznala, kako zelo napačno pogosto razumemo osredotočenost. Prepričani smo, da bi morali pozornost vzdrževati dolgo ali da bi morali junaško premagovati motnje. Včasih celo iščemo mitsko stanje zanosa, ki ga je opisal Mihaly Csikszentmihalyi.
Toda v današnjem svetu je lahko iskanje zanosa pot v frustracijo. Prav tako iluzorno je upati na čas, ko bo več miru. Oddaljeni datumi v prihodnosti se nam pogosto zdijo bolj mirni, a ko pridejo bližje, so koledarji spet polni obveznosti... Realnost je za večino preprosto preveč prekinjena, preveč nestanovitna, da bi lahko načrtno lovili zanos. Gloria Markl pravi: »Ritem je novi zanos.«
Preden pojasnim kako točno to v praksi izvesti, mi dovolite, da na kratko povzamem štiri stanja pozornosti iz knjige Glorie Mark Attention Span.
Štiri stanja pozornosti
Gloria Mark pozornost razdeli na štiri začasna stanja, ki jih določata stopnja angažiranosti in stopnja izziva. Med njimi ves čas nihamo – odvisno od nalog, ciljev, interakcij z drugimi in z lastnim miselnim svetom. To valovanje različnih tipov pozornosti je naravno in odvisno tudi od recimo cirkadnih ritmov - verjetno ste opazili, kdaj ste vi osebno običajno najbolj uspešni pri zelo zahtevnih kognitivnih izzivih in kdaj v dnevu vam taki izzivi povzročajo več težav, morda celo frustracij.
Čeprav si morda osredotočenost predstavljamo kot idealno stanje, v katerem smo lahko produktivni in ustvarjalni, je rutinska pozornost (in celo dolgčas) prav tako pomembna in igra ključno vlogo pri našem dobrem počutju.
1. Osredotočenost
Za določena miselna in druga dela, kjer je predpogoj visoka angažiranost in je izziv, ki je pred nami visok, moramo biti osredotočeni. To je stanje, ki ga povezujemo z ustvarjalnostjo, koncentracijo in zadovoljstvom. Osredotočenost pa ni isto kot zanos – je prej predpogoj za zanos. Je pa osredotočenost pravzaprav to, kar Newport imenuje »globoko delo«. Vzdrževanje osredotočenosti zahteva veliko kognitivnih virov.
2. Rutina
Kadar je za izvedbo naloge potrebna visoka angažiranost, a gre za nizek izziv, potrebujemo rutinsko pozornost. Mehanske, znane naloge, ki zahtevajo malo miselnega napora. Rutina porablja manj kognitivnih virov.
3. Dolgčas
Dolgočasenje bi lahiko definirali tudi kot kombinacijo nizka angažiranosti in nizkega izziva. Brezciljno gledanje skozi okno, kratek sprehod, tudi nezahtevno brskanje po spletu, preklapljanje kanalov, če vas vsebine ne spravljajo v slabo voljo ali v frustracije...
4. Frustracija
Občasno se znajdemo tudi v kombinaciji nizke angažiranosti, a je izziv pred nami zahteven. Težka, mora duhamorna naloga, ki je ne moremo ali ne smemo odložiti. Veliko napora, malo napredka. Razvijalci programske opreme to dobro poznajo, ko se iščejo hrošča, ki ga ne morejo najti.
Zakaj potrebujemo vsa stanja
Vsako od teh stanj ima namen – pomagajo nam uravnavati omejene kognitivne vire. Tako kot ne moremo ves dan dvigovati težkih uteži, tudi ne moremo ves dan delati miselno najzahtevnejših nalog. Rutina in celo dolgčas imata - če je mera in vsebina prava - regenerativno funkcijo.
Pomembno je, dase zavedamo, v katerem stanju pozornosti smo, in da znamo proaktivnopreklopiti, ko se naše zaloge določenega tipa pozornosti izčrpajo.
Kako izbrati pravo nalogo ob pozornosti, ki je na razpolago?
Da lahko optimalno razporejamo svojo najbolj dragoceno pozornost – zlasti globoko pozornost – moramo vedeti, katere naloge so dejansko povezane z našim poslanstvom in končnim smislom dela.
Sama uporabljam metodologijo GTD (ali Gremo To Dokončat), ki mi pomaga razjasniti vse odprte zadeve in jih organizirati po kontekstih v katerih delam in delujem, tako da ob rednih pregledih vidim celoten spekter nalog. Šele ko jasno vidim,kajje v nekih mojih delovnih kontekstih možno početi, lahko izberemkaj je najbolj smiselno početi v nekem trenutku, glede na razpoložljivi čas in stanje moje pozornosti.
Namesto da pozornost razumemo kot neprekinjeno koncentracijo, jo je veliko bolj koristno videti kotnamerno in pravočasno preklapljanje med različnimi stanji pozornosti– kot iskanje pravega ritma skozi dan. To pomeni, da neprekinjeno koncentracijo ob pravem času (raziskave kažejo, da je ta čas nekje med 45 in 90 minut) prekinemo z odmorom, ki naj je res (s)miselni odmor. Odmor pa tudi pravočasno ustavimo in se vrnemo k globokemu miselnemu delu ali morda k rutinskim opravilom, ki so opisana v nadaljevanju. Te preklope lahko celo načrtujemo (zaženemo merilec časa na telefonu ali pešečno uro).
Resnica o produktivnosti
Ko razumemo, da je globoka pozornost ena naših najbolj omejenih dobrin, postane jasno:
Produktivnost ni to, da stisnemo v dan čim več nalog. Produktivnost pomeni v pravem trenutku uporabiti pravo vrsto pozornosti.
Morda vas bo kakšen od teh preklopov v tipih pozornosti res spravil v stanje zanosa, a to bo zgolj občasna kolateralna korist, ki bo dodatno popestrila in in polepšala tak pristop k delu.
